Tek po SPP avgust 2019

Po 10 letih je zopet čas za SPP v enem zamahu...

Tokrat mi je uspelo priti zgolj ( točno) do polovice, to je do Vršiča. Nadaljevanje oziroma druga polovica sledi v letu 2020 skupaj z Anito.

Zato bom tudi kaj več napisal o tokratnem dogajanju na SPP šele po končanem projektu v avgustu 2020.

Elbrus 5642 m - najvišja gore Evrope

Izpolnila se mi je dolgoletna želja - obiskati enega od vrhov nad 4.000 m. Dolgo časa sem sicer razmišljal o francoskem Mont Blancu 4810 m, potem pa se mi je pokazala možnost, da obiščem še višjo goro in to je Elbrus 5642 m, najvišji vrh Kavkaza, uradno najvišji vrh Evrope, ki leži med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom na ruskem ozemlju, le nekaj kilometrov stran od gruzijske meje.
Sodelavec, ki je bil pred kratkim uspešen na najvišjem vrhu Afrike Kilimanjaru 5895 m, je dobil od turistične agencije posebno (cenejšo) ponudbo za 2 osebi za obisk Elbrusa. Na koncu se za odhod na Kavkaz ni odločil, meni pa ni bilo treba dvakrat reči in sem ugodno ponudbo sprejel. Še posebej, ker sem o Elbrusu že poslušal predavanje in sem vedel, da Elbrus ni tako tehnično zahteven kot Mont Blanc. Termin od 24. maja do 1. junija 2019 zame sicer ni bil idealen, saj se je pripravljalni del za Elbrus delno sovpadal z mojimi pripravami na tekmo in s samo tekmo 100 milj Vipave (UTVV) 10. maja 2019. Za lažjo pripravo na višino sem najel višinski šotor, ki sem ga postavil kar v svojo spalnico in se je izkazal za dobro odločitev, kar se tiče vzpona na Elbrus, žal pa je bilo ravno obratno v Vipavski dolini na tekmi 100 milj, kjer sem moral odstopiti že po dobrih 20 km. Popolna neumnost in nevednost - to je bilo kakor, da bi vrhunski športnik sredi bazičnih priprav odšel na najbolj pomembno tekmo sezone. Prekomerno znojenje in celo krči, ki mi praviloma ne nagajajo, so že po samo nekaj kilometrih povzročili, da sem moral odstopiti in tako se mi ni izpolnila želja premagati 100 milj tudi na tekmi. Bil sem izjemno razočaran.
Od prijave do odhoda sem imel za pripravo na voljo 6 tednov, predvsem pa je bilo pomembno, da spravim skupaj vse potrebne dokumente in predvsem vso opremo. Že sam postopek za ureditev vize v Ljubljani je poglavje zase. Brez povabilnega pisma ruske turistične agencije ne gre. Obvezno in nujno je tudi skleniti mednarodno komercialno zavarovanje, priporočljivo pa je tudi planinsko zavarovanje. Vize sploh ne dobiš na ruskem konzulatu v Ljubljani, ampak imajo za to poseben vizumski center. Procedura je zapletena in dolgotrajna, gre za manjšo papirnato vojno in predvsem gre za težnjo ruskih oblasti, da hočejo točno vedeti, kdo jim prihaja v državo, ampak nekako je le šlo.
Od naše turistične agencije smo udeleženci prejeli poseben seznam obvezne opreme in seznam priporočljive opreme. Imel sem sicer željo, da bi z vrha Elbrusa smučal, kar je sicer povsem normalno in možno, toda ta odprava je bila sestavljena zgolj iz pohodnikov, zato sem se smučanju odrekel. S pojmom obvezna oprema je mišljena posebna oprema za visokogorje in zelo nizke temperature, ki jo obvezno zahtevajo lokalni gorski vodiči, sicer sploh ne dovolijo pristopa na sam vrh. Kot že rečeno, sam vzpon ni pretirano tehnično zahteven, toda pogosto se zna zgoditi, da pride do hitrih vremenskih sprememb s hudimi padci temperature ( tudi do -40), veliko jih je že umrlo zaradi podhladitve, ker je temperatura v hipu drastično padla, k temu je treba dodati še močno sneženje in meglo. Tam sneži praktično vsak dan, pa četudi zgolj nekaj snežink.
Najbolj pomembni so čevlji, zahtevajo se ali plastični dvojni čevlji ali višinski čevlji (cenovni razred nad 500 EUR), če tega ni, pa obvezno protektorji za višinske čevlje cenejšega cenovnega razreda. Takoj nato so tu nujno protektorji za rokavice, pa topla puhovka in bunda. Potem pa še: topla puhasta spalna vreča, visoki planinski čevlji za aklimatizacijo, gamaše, termo flis, rokavice, kapa, podkapa, buff, termo nogavice, troslojne vetrne hlače, termo spodnje perilo,....
Od tehnične opreme je obvezno: pohodne dereze na 12 zob, cepin, spodnji del plezalnega pasu, vponka, vrv, pohodne palice, čelada, 50 l nahrbtnik, UV sončna očala, smučarska očala, astro folija, vsaj 3 termovke, čelna svetilka, ...
Potem je seveda še druga, manj pomembna, toda uporabna oprema, pa navadna oblačila in obutev, stvari za osebno higieno, prva pomoč in razne tablete (aspirin,oglje,višinski tableti,..), razni pripravki za pijačo, domača hrana, kakšni priboljški in še in še. Na koncu se kar nabere vsega. Da vse to lahko spraviš na eno mesto in transportiraš (predvsem na letalo) je potrebna ogromna in nepremočljiva 100 litrska transportna vreča s ključavnico ali z drugo besedo- prasica.

Zbor 10 udeležencev odprave je bil v večernih urah na dunajskem letališču, 8 jih je prispelo s kombijem agencije, dva, ki sva se prijavila zadnja, pa v lastni režiji. Polnočni polet v Moskvo je bil kar zanimiv, saj je ta kar daleč na severovzhodu, zato je bilo že okoli druge ure ponoči nenavadno svetlo v tej smeri, če pa si pogledal proti zahodu pa je bilo še povsem temno.

Tam smo pristali na njihovem glavnem letališču Šeremetjevo, kjer smo bili deležni skrbne carinske kontrole in vsak od nas je prejel žig v potni list in še posebno potrdilo, da je legalno prispel v državo. Če ob odhodu iz države teh dveh zadev nimaš, si oplel in te čaka mučna ter dolgotrajna procedura, brez pomoči našega konzulata ne gre, menda imaš lahko hude probleme. Letališče je res ogromno, zato smo se morali s podzemno železnico odpeljati iz mednarodnega dela letališča do dela letališča, namenjenega domačim letom. Kar nekaj ur smo čakali na polet v kraj z zanimivim imenom - Mineralnye Vody, ki leži severno od Kavkaza.

Tam je bilo že kar prijetno vroče, doživeli smo manjši kulturni šok, v sicer večinoma ravninski in rodovitni pokrajini pa smo lahko videli tudi kar nekaj vzpetin vulkanskih oblik.

Čistoča pa ni na prav visoki ravni v teh krajih. Sprejela nas je predstavnica turistične agencije izpod Elbrusa, ki pa je bila sprva malo presenečena, ker nismo imeli s sabo smuči. Poskrbela je za naš transfer pod Elbrus, ki je trajal 4-5 ur. Potovali smo s kombijem in osebnim avtomobilom.

Imel sem veliko čast, da sem se peljal v osebnem avtomobilu znamke opel, ki pa je imel že kar zavidljivo letnico izdelave. V teh krajih vozijo neverjetno hitro ali bolje rečeno - divjajo. Prehitevajo tudi preko neprekinjene črte, nobeden ne upošteva omejitev v naseljih, očitno nimajo nobenih radarjev, na cesti so pogoste uniformirane kontrole, ki pa raje kontrolirajo in legitimirajo potnike v prevoznih sredstvih in se ne osredotočajo toliko na sam promet ali vožnjo.

Čeprav nisem ravno velik ljubitelj pripasovanja v avtomobilu, sem se ob našem šoferju, sicer pa očitno velikemu ljubitelju rally-jev, prav hitro pripasal. In ne samo to, tudi za ročko nad vrati sem se ves čas držal. Imel pa sem srečo, da sem sedel zadaj in tudi ne direktno za šoferjem, tako, da sem se vsaj malce bolje počutil. Njegova posebnost je bila, da na prav nobenem ovinku ni niti za las zmanjšal hitrost. Ker smo se vmes za trenutek ustavili v neki vasi, da je lahko nabavil vrečo neke krme, je potem zaostanek za kombijem seveda želel nekako nadoknaditi. Potem smo šele leteli! Hvala bogu, da nismo tako končali kot neki nesrečniki kakšno minuto pred nami, ki so čelno trčili. Ob cesti smo opazili veliko mogočnih spomenikov iz druge svetovne vojne. Rdeča armada je uspešno in zmagovito ustavila prodor Wermachta proti Bakuju, glavnem mestu Azerbajdžana, kjer se nahajajo ogromne zaloge nafte, katere so Nemci želeli dobiti. Kot rečeno je pokrajina zelo rodovitna in videli smo ogromne površine njiv in nasadov. Ko smo prispeli do mesta Baksan, smo se iz široke ravnice usmerili v lepo in divjo dolino istoimenske reke Baksan, ki izvira prav pod Elbrusom. Na področju Kavkaza je več kot 90 % prebivalstva muslimanske vere, kar je seveda vidno v arhitekturi. V sami dolini Baksan se ljudje preživljajo v glavnem z živinorejo, nekje na polovici doline se nahaja velik rudnik, ki pa je kot kaže v zapiranju in seveda s turizmom čisto na koncu doline. Cesta je od samega letališča pa vse do zatrepa doline, kjer so smučišča pod Elbrusom, naravnost odlična, zelo široka in z odličnim asfaltom. Dvomim, da so v ostalih dolinah v Kavkazu tudi take. Smučišča pod Elbrusom so namreč kar velika in za ruske razmere prestižna, čeprav so nekatere naprave že močno zastarele, nekatere pa so povsem nove. Treba je namreč vedeti, da tukaj trenirajo prav vse ruske smučarske selekcije od najmlajših pa vse do članske reprezentance, kar nekaj njihovih trenerjev pa je naših strokovnjakov. Pod Elbrusom so torej množice predvsem ruskih, pa tudi tujih turistov, ki pridejo sem na smučanje, veliko je tudi ruskih planincev, še več pa pripadnikov raznih rodov vojske, ki se tukaj usposabljajo v snežnih razmerah, daleč največ pa je ruskih in tujih gornikov, ki se želijo povzpeti na vrh Elbrusa. Elbrus uporabljajo za odlično aklimatizacijo tudi ruski alpinisti pred odhodom v Himalajo.

V zatrepu doline Baksan pod Elbrusom je torej živahno turistično področje, v nekaj manjših vaseh je polno turističnih objektov, predvsem hotelov, gostinskih lokalov, izposojevalnic opreme, raznih trgovin, stojnic in kioskov. Prav tako je ogromno nedokončanih hotelov in drugih turističnih objektov, pravzaprav ne moreš verjeti, kako je možno, da je tega toliko in kako to, da so sploh začeli graditi tako velike objekte, če niso imeli dovolj financ ali niso imeli dovoljenj za gradnjo. Sedaj pa strašijo turobne velike stavbe brez oken in vrat, sezidane iz velikih sivih zidakov. Da ne govorim o tem, koliko je opuščenih in propadajočih, predvsem socrealističnih objektov, ki so nekoč že služili svojemu namenu. Odpadki, razna krama in material pa tako ali tako leži vsepovsod, kljub temu, da naj bi šlo za mondeno turistično področje.

Mi smo bili nastanjeni v treh simpatičnih in modernih, velikih brunaricah sredi borovega gozda v vasici Čeget (na nadmorski višini približno 2.200 m), kjer sta dve zelo dolgi zastareli sedežnici pod samo goro Čeget na nasprotni strani doline kot je Elbrus.

Naj povem, da nas je Čeget sprejel z močno točo, tako, da iz naših prevoznih sredstev vsaj pol ure sploh nismo mogli vzeti svoje prtljage, čez nekaj minut pa je že bilo sončno in vroče. Do spodnje postaje gondolske žičnice na Elbrus v vasici Azau, ki leži na nadmorski višini 2350 m, je zgolj kilometer ali dva. V tej vasici smo preživeli prva dva dneva in potem še zadnji dan pred povratkom v Mineralnye Vody.
Prvi dan je bil namenjen namestitvi, spoznavanju udeležencev, druženju, ogledovanju zasneženih okoliških vršacev in lociranju Elbrusa, predvsem pa počitku in spanju po napornem potovanju iz Slovenije.

Naslednji dan pa je že bila na vrsti prva aklimatizacijska tura na goro Čeget 3450 m, seveda pa nam prav do vrha, ki leži na rusko gruzijski meji, strogi ruski graničarji niti slučajno niso dovolili. Z zastarelo sedežnico iz petdesetih let prejšnjega stoletja smo se najprej pripeljali do srednje postaje, ki je skoraj 2.800 m visoko, potem pa zelo počasi peš in v gosjem redu za našim lokalnim gorskim vodičem, ki je skrbel za naš gorniški urnik pet dni, vse do vrha smučišča in še malo naprej.

Dosegli smo višino približno 3.200 m. Obkrožali so nas fantastični, visoki in mogočni zasneženi vršaci, večina jih je bila že na rusko gruzijski meji. Seveda smo med pohodom imeli konkretno snežno ploho, ob povratku pa je že sijalo sonce.

Vreme se v Kavkazu res spreminja v hipu. Vodič nas je tudi že začel navajati na obvezno pitje tekočine na pol ure, ne glede ali smo bili žejni ali ne. Poleg tega nam je kar osmim od desetih prepovedal pristop na vrh, če ne bomo najeli plastičnih dvojnih čevljev in prav vsi smo morali najeti tudi protektorje za rokavice, zato smo še pred večerjo obiskali eno od izposojevalnic alpinistične opreme. Sicer so imeli na zalogi samo res zelo zastarele modele čevljev, videti so bili prav klavrno, toda ukloniti smo se morali, če smo hoteli na vrh. 
Tretji dan pa smo po zajtrku pripravili in spakirali vse potrebno za predvideno štiridnevno bivanje na pobočju Elbrusa, prtljago, ki jo nismo nujno potrebovali, pa smo shranili v shrambi naše brunarice.

Najprej je sledil transfer do spodnje postaje žičnice, poleg vse naše težke prtljage, smo tovorili tudi ves živež in vodo za našo kuhinjo. Ekipo desetih sta okrepila še prijazna kuharica, ki se je odlično izkazala in naš lokalni vodič Dima. Imeli smo pravi trening z utežmi.

Najprej natovarjanje vsega v kombi in avto, potem iztovarjanje na parkirišču pred gondolsko žičnico, pa po dolgih stopnicah do zastarele gondole, ki ni zbujala prav nobenega zaupanja. Gondola nihalka iz petdesetih let prejšnjega stoletja, je podobna tisti stari gondoli na našem Voglu, toda veliko bolj zmahana in neugledna. Uporablja se v glavnem samo še za prevoz tovora.

Smučarji uporabljajo sosedno moderno kabinsko žičnico, ki pelje na 3850 m. Natovorili smo se v gondolo in se prepeljali do srednje postaje Mir na višini 3500 m. Potem pa spet prenos tovora, tokrat že po snegu do prav tako zastarele enosedežnice.

S to staro enosedežnico smo potem vse počasi prepeljali do sodčkov (to so za zasilno gorniško bivanje predelane ogromne kovinske posode za gorivo) Garabaši na višini 3700 m, kjer smo potem preživeli štiri dni. Garabaši je večje naselje sodčkov in kontejnerjev za gornike in smučarje, ki se želijo povzpeti na Elbrus. V naselju je stranišče, ki premore štiri odprte kabine brez vrat, Bojan Ambrožič ga v svojem blogu iz leta 2018 omenil in izjavil, da je bil menda proglašen za najslabše in najbolj ogabno stranišče na svetu ter na koncu potrdil, da to preverjeno drži. Tudi jaz se strinjam. Iz naselja je bil razgled na dvoglavi vrh Elbrusa že zelo konkreten in prav osupljiv. Po nastanitvi v sodčkih je popoldne sledila aklimatizacijska tura do koče Dizel na 4100 m, kar je bil moj višinski rekord.

Med pohodom nam je bilo zaradi pripekajočega sonca konkretno vroče, pri koči Dizel pa nas je že pričakala snežna ploha. Sicer pa se brez zaščitnih očal ni priporočljivo gibati izven zaprtih prostorov, obvezno je treba zaščiti vse dele kože pred sončnimi žarki.

Četrti dan smo opravili aklimatizacijski vzpon vse do Pastuhovih skal na 4700 m. Pot poteka praktično ves čas samo naravnost navzgor. Počutil sem se odlično in sem se sprehodil še kakšnih 50 m višje, spet sem dosegel svoj višinski rekord. Vreme je bilo sončno, vroče in brez oblakov, vidljivost in razgledi odlični. Ob povratku v naselje pa nas je spet presenetila snežna ploha.

Peti dan je bil namenjen počitku in mrzličnim pripravam za naskok na vrh.

Vseeno sem se zaradi aklimatizacije sprehodil do končne postaje kabinske žičnice in še naprej do naselja Rossia na višini 3900 m.

Večerja je bila bolj zgodaj, naš vodič pa nam je na sestanku razložil, kako se moramo obnašati in na kaj moramo biti pozorni. Pitje obvezno na 45 minut, od naše kolone in od same shojene trase se ni priporočljivo oddaljevati zaradi ledeniških razpok. Dodatno bomo za varnost pri vzponu imeli še dva vodiča, Ukrajinca Aleksandra in izkušeno rusko alpinistko, ki je že dvakrat stala na vrhu Everesta. Vremenska napoved je bila izjemno ugodna brez kakšnega vetra, brez konkretnih padavin in z relativno ugodnimi temperaturami. Naš vodič se je dogovoril s šoferjem ratraka, da nas pobere pred sodčki ob enih zjutraj. S plačilom 70 EUR si namreč lahko skrajšaš naskok za 3 ure napornega in strmega nočnega vzpona do Pastuhovih skal na 4700 m. Takoj po zgodnji večerji smo šli počivat, toda spanca zaradi vznemirjenja seveda praktično ni bilo. Že precej pred polnočjo smo se začeli mrzlično pripravljati in oblačiti. Oblečeni v trislojna oblačila smo bili kot medvedje. Poleg tega pa še glomazni čevlji, dereze, cepini, čelade, nočne lučke, varovalni pasovi, trojne rokavice, pohodne palice in večji nahrbtnik z vsaj 3 termovkami vročega čaja. Če tekočina ni vroča in ni v ustrezni posodi potem zamrzne, hrana pa se strdi in lomi.

Točno ob enih smo se odpeljali, vožnja je bila je kot v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Temperatura je bila okoli -25 stopinj. V pol ure smo prispeli do Pastuhovih skal. Do ratraka, ki je zapuščen in na pol zakopan v sneg nekje na višini 5000 m, kjer pot zavije močno v levo na prečnico, ki se pod vzhodnim vrhom usmeri proti zahodnemu vrhu in sedlu med njima, smo rabili najmanj uro strmega vzpona, saj smo hodili izjemno počasi in v strnjeni koloni. Kar dolgo smo hodili po tej prečnici, ki ni ne strma in tudi ne tehnično zahtevna, izpostavljenosti skoraj ni, sama trasa je bila opremljena z zastavicami.

Še pred sedlom smo zagledali ogromno senčno piramido Elbrusa, saj je sonce že vzhajalo na drugi strani Elbrusa. Ob poti je bilo možno opaziti množične sledi bruhanja, občasno tudi urina. Pristopniki imajo pogosto težave z višinsko boleznijo, glavna znaka sta bruhanje in glavobol, če pa nastopi še zaspanost, potem pa je potrebno nujno in takoj sestopiti.

Na sedlu, ki je res ogromno, je bil kratek počitek. Smo že na višini 5350 m in od naše ekipe je zaradi višinske bolezni presenetljivo odpadel mlajši član naše odprave, ki pa je imel daleč največ izkušenj na podobni višini, iz solidarnosti mu je sledila njegova partnerica. V dolino ga je pospešeno spremila izkušena ruska vodička.

Ostali smo nadaljevali proti zahodnemu vrhu, ki je za nekaj metrov višji od vzhodnega, katerega pa obiščejo le redki. Poševna strma prečnica je edino bolj tehnično zahtevno mesto, varovalne vrvi so tam postavili že pred leti, zato smo se lahko varovali, čeprav ni kakšne hude izpostavljenosti. Prispeli smo na vršni greben, toda do vrha je bilo še kar nekaj minut in metrov. Tukaj se je višina že kar konkretno čutila. Prav čutiš, kako se je  treba na vsake toliko časa za kakšen hip ustaviti in globoko vdihniti. Sploh je pomembno globoko in močno dihanje ves čas vzpona. V ekipi nas je 5 starejših, vsi smo bili spredaj in vsi brez vseh problemov, tudi naš mladi organizator ekspedicije je bil v odlični formi, dva mlajša udeleženca pa sta imela nekaj manjših težav, toda pomagali smo jim in s skupnimi močmi smo uspešno nadaljevali. Nekaj metrov pred vrhom me je popadla vzhičenost, ker sem vedel, da mi je uspelo, nisem mogel zadržati solz sreče.

Še zadnjih dvajset, trideset metrov dokaj strmega klančka in že sem stal prav na vrhu. Povsem sami smo bili, očitno smo prvi vstali in tudi prvi prispeli. Sicer ima Elbrus dokaj prostran in kopast vrh ali še bolje vršno planoto, zgolj najvišja točka pa je majhen, nekoliko strm in dokaj ozek hribček, ki gleda ven iz te vršne planote. Nebo je bilo temno modro in razgled je bil odličen, poznavalci, ki vedo, kam gledati, menda v daljavi lahko prepoznajo Črno morje na eni strani in Kaspijsko jezero na drugi strani. Sledil je obvezen foto session.

Dokaj hitro smo se odpravili nazaj, saj so na vršno planoto že prihajale trume pristopnikov iz drugih odprav. Ko smo se spuščali proti sedlu, ki je res ogromno, se mi končno posvetilo - to je velik vulkanski krater, toda na severu in jugu je rob kraterja enostavno odneslo, oba vrhova pa sta v bistvu zgolj vzhodni in zahodni rob kraterja. Prav veliko govora o tem, da je Elbrus ugasli vulkan, nisem sicer nikogar slišal govoriti. Na sedlu smo naredili še daljši počitek, naš glavni vodič Dima, ki je bil zelo redkobeseden in resen, pa je skrbel za nas samo še po prečnici do na pol zakopanega ratraka, potem pa nam je dovolil, da smo sami in v poljubnem tempu sestopili do naših sodčkov, saj ni bilo več nobene prave nevarnosti na poti, vidljivost in smer pa sta bili znani in jasni. Samo še dol in dol. Ker smo bili že okoli poldneva, so bile temperature relativno visoke in prav goreli smo pod obilnimi oblačili. Postopoma smo odlagali kose oblačil in v naselje smo prispeli že precej manj oblečeni, kot pa smo bili na vrhu. Seveda ni nihče razkazoval kože, očala so bila strogo ves čas na mestu. Ko sem prispel v naš sodček, me je kar konkretno bolela glava, čeprav me skoraj nikoli ne boli. Dva aspirina sta takoj pomagala, še bolj pa dva piva, ki sem jih spil z mojimi kolegi iz naše ekipe v bližnjem lokalu na smučišču.
Ko smo bili končno vsi v naselju, je nenadoma padel predlog, da bi se lahko čimprej odpravili v dolino, čeprav naj bi po programu šli šele naslednje jutro. Vsi smo bili navdušeni, saj smo vedeli, da to pomeni tuš po štirih dneh abstinence, pa seveda pivo in druge pridobitve civilizacije. Toda časa smo imeli zgolj pol ure, ker je enosedežnica počasi že zaključevala z obratovanjem. Kako smo hiteli in garali je težko opisati, toda kmalu smo z vso našo kramo srečno prispeli na spodnjo postajo gondolske žičnice. Tam pa je bilo točno + 25 stopinj in nekateri so se pred bližnjim hotelom na terasi  sončili v kopalkah. Doživeli smo torej 50 stopinj razlike v enem dnevu.

Zadnji dan smo izkoristili še za prijetno druženje, pakiranje opreme v prasico, vračilo najete opreme in lagoden sprehod po turističnih vaseh Čeget, Terskol in Azau v dolini pod Elbrusom.

Povratek je zaznamovala odpoved našega leta v Moskvo, na nadomestni let smo čakali kar nekaj ur, na Šeremetjevu smo zato imeli zelo malo časa za prestop na letalo za Dunaj, ko pa smo na Dunaju čakali našo opremo, pa se je trak vrtel in vrtel in prav nihče od nas ni dočakal svoje opreme. Slabe volje smo zato opravili vse potrebne ceremonije na okencu za izgubljeno prtljago, ki smo jo potem dočakali šele čez nekaj dni v Sloveniji.

Odprava na Elbrus je bila zame izjemno doživetje, vesel sem, da mi je v lepem vremenu uspelo tako zlahka priti na vrh, doživel pa sem tudi utrip Rusije, ki je res ogromna država, čeprav sem obiskal samo njen manjši, evropski del.

                       
                                 
             
                            

   
 

Aktivnosti zadnjih 20 let ( 1999-2019)

Daleč največ se ukvarjam s hojo v hribe in v gore, s tekom sem začel šele leta 2002, ko sem bil prvič na teku trojk v Ljubljani, v začetku sem tekel bolj po ravnini, kmalu pa sem presedlal na gorski tek, v zadnjih letih pa predvsem na ultratraile. Vsekakor sem rajši v naravi, gozdu in hribih, kot na asfaltu in makadamu. Pozimi tudi precej turno smučam in občasno tečem na smučeh. S kolesarstvom se manj ukvarjam, pa vendar grem občasno tudi na kolo. Poleg hribov in gora obiskujem tudi druge zanimive kraje, kot so slapovi, gradovi, muzeji, razne naravne posebnosti, kulturne in arhitekturne znamenitosti, največ sicer v Sloveniji, pa tudi v zamejstvu. Tudi v tujino me vleče, rad obiščem nove kraje. Poslušam nekomercialno glasbo, kar precej sem hodil na koncerte, v mladosti sem celo pel v rockovskem bendu, preden sem bil deportiran v JLA, zelo rad imam filme, predvsem dokumentarne, občasno grem v gledališče. Všeč mi je tudi slikarstvo, vendar ne moderno. Vsekakor tudi rad kaj pametnega berem, če me knjiga pritegne, potem jo preberem na en mah. Rad imam zgodovino in zemljepis.

Kaj sem torej v zadnjih 20 letih počel, kaj dosegel, česa sem se udeležil,s čim sem se ukvarjal,...?

V začetku sem se v glavnem udeleževal tekov trojk v Ljubljani in štafetnih tekov Preddvor - Železna Kaplja. Trikrat sem pretekel Ljubljanski maraton 42 km ( osebni rekord 3:31), trikrat sem se bil na Slovenskem alpskem maratonu 35 km in enkrat tudi na 50 km, trikrat na Gorskem maratonu 4 občin 35 km, poleg tega tudi enkrat na 38 km in enkrat na 42 km. Udeležil sem se traila okoli Vrbskega jezera 64 km ( tretji v kategoriji), trikrat sem bil na Naj Naj 21 km.
Kot mi je znano, sem doslej edini, ki sem (in to v limitnem času, ki je na vseh 4 trasah določen do 24 ur) premagal vse štiri slovenske 24 urne ultratrail izzive. To so Koroški 24 urni izziv (K24), Tržiški 24 urni izziv (T24), Posavski 24 urni izziv (P24) in Graparski ekstrem ( 3 x 35 km), na tem zadnjem sem dosegel čas 20:38, kar je bil kratek čas celo rekord.
V enem zamahu sem prehodil 100 milj Kozjak- Pohorje ( Dravograd-Maribor-Dravograd v 34 urah), v 2 etapah prehodil Istrsko planinsko pot ( Savudrija-Crna Punta pri Labinu), ki v glavnem vodi po trasi 100 milj Istre. Opravil sem prečenje 103 vrhov osrednjega grebena Karavank od Trbiža do Slovenj Gradca v 4 dneh in pol. Leta 2009 sem si rojstni dan (Abrahama) podaril hojo in tek po Slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana, za kar sem porabil 13 dni in 11 ur. V enem zamahu ( z dvema nočitvama) sem premagal Loško planinsko pot v 57 urah.
Uspešno sem se udeležil 12 ur Kališča ( bil sem med 10), še boljši sem bil na 24 ur Primoža ( odličen drugi) z 23 vzponi. Tudi Spodnje Bohinjske gore sem že dvakrat prečil v enem zamahu ( sicer obakrat z nočitvijo, brez nočitve pa me še čaka).
Bil sem na prvem 100 km ultratrailu v Sloveniji  (UTVV), kjer sem bil drugi v kategoriji in deveti v moški konkurenci. Tudi po drugem slovenskem 100 km ultratrailu ( UPT), sem bil zelo zadovoljen, devetnajsti med moškimi in tretji v kategoriji nad 50 ( če bi seveda bila). Obakrat sem potreboval malo več kot 17 ur. Na svojem tretjem 100 km ultratrailu ( spet UTVV) sem odstopil praktično tik pred ciljem zaradi dežja, mraza in posledično podhladitve. Na letošnjem 100 miljskem ultratrailu, ki je bil prvič organiziran v Sloveniji ( UTVV) sem bil obsojen na neuspeh še pred startom zaradi lastne neumne poteze v zadnjem tednu pred tekmo.
Od gorskih tekov bi najprej rad omenil trikratno udeležbo na teku na Grintovec. Poleg tega še teke na  Ratitovec, Črno Prst, Kališče, Menino, Mohor, Učko, Malo Goro, Dobrčo, Vršič, pa vertikal v Reziji in tudi na Vodiško planino. V sezoni 2008/2009 sem se udeležil vseh 15 tekov Kranjske zimske lige na Kališče.   
Dvakrat sem se udeležil ne tekmovalnega vzdržljivostnega pohoda Po medvedovih stopinjah (65 km). Pred leti sem lahko rekel, da sem obiskal prav vse slovenske planinske koče ( sedaj mi v moji zbirki verjetno manjka obisk kakšne čisto novo odprte koče). Prav tako sem pred leti zmogel vse slovenske zavarovane plezalne poti in precej tudi v zamejstvu, zadnja leta pa novo zgrajenih, predvsem adrenalinskih ferat, še nisem uspel obiskati. Uspel pa sem obiskati prav vse slovenske slapove, ki so navedeni v knjigi Slapovi. Veliko večino zanimivih točk in krajev, ki so opisane v 4 knjigah  Lep dan kliče, sem prav tako že videl ali obiskal. Rad obiskujem primorske cerkve, ki jih je poslikal Tone Kralj. Zadnjih 20 let se vedno podam na pohod v Dražgoše, vsako leto pa menjam izhodišče, traso in dolžino.
Svoje poglavje pa je obiskovanje obhodnic ali veznih in neveznih planinskih poti, s tujko tudi transverzal. 60 dnevnikov je dokončanih, od tega je 34 različnih obhodnic. SPP je prva ljubezen, devetkrat imam požigosan in dokončan Dnevnik po SPP. Večkrat sem dokončal tudi Loško PP, Kranjske vrhove, Bohinjsko PP, Tržiško PP in Razširjeno verzijo SPP.
Poleg tega pa še: Gorenjsko partizansko PP, Transverzalo Storžič, Transverzalo Ratitovec, Transverzalo Kriški Podi, Polhograjsko PP, Komensko PP, Ljubljansko Mladinsko PP, Zoisovo PP, PP Slovenskih legend, PP RTV Slovenije, Logaško PP, Zasavsko PP, Badjurovo PP, Aljaževo od doma do doma, Jezersko PP, IdrijskoCerkljansko PP, Solčavsko PP, Kamniško PP, Notranjsko PP, Transverzalo Kurirjev in vezistov (ali TV, ki je najdaljša slovenska planinska pot), Bovški razgledniki, Koroško PP, Transverzalo Kozjak, Stoperško PP, Istarsko PP, obiskal pa sem tudi vse točke E6 in E7 v Sloveniji.
Na Triglavu sem bil dosedaj 23x, na Storžiču, ki mi je blizu doma, 48x. Od tritisočakov sem stal na Scharecku, Petzecku in Saulecku, tudi najvišji vrh Apeninov Corno Grande sem osvojil, ki je skoraj tritisočak. Precej hodim v Zahodne Julijce ( na Višu in Montažu sem že stal) in v Karnijske Alpe.
Zadnja leta pa se načrtno ukvarjam tudi s projektom 300. Moja želja je osvojiti vsaj 300 slovenskih dvatisočakov od 406, ki so na uradnem seznamu. Sedaj sem pri številki 285. Od še neosvojenih ni nobenega, na katerega bi vodila označena planinska pot.
Od bolj zahtevnih turnosmučarskih spustov bi omenil: Peto žrelo v Storžiču, Kanal v Storžiču, Jugovo grapo v Dovškem Križu, z Vrtače v Suho Rušje, z Begunjščice po Centralnem, Smokuškem in Šentanskem plazu, z Grintovca proti Suhadolniku, s Palca v Suho Rušje, skozi Žleb v Poden, z Vajneža v Medji dol, z Jezerc skozi Jalovčev kuloar v Tamar, s Stola v Medji dol ali mimo Svačice v Poden, s Košutice na planino Korošico, z Mojzesove škrbine v Zajzero, s Škrbine Riomoz v Krni dol, Turski žleb, z Ledin po lovski poti in skozi Žrelo, Škarjev Rob, z Mangrtskega sedla čez Plazje proti Belopeškim jezerom, z Debelega vrha, s Krna na Kuhinjo, z Ojstrnika na severno stran, s Kamnitega Lovca, z Viševnika po vzhodni grapi, za Cmirom, s Kanjavca za Kopico ali proti Lazu, z Velike in Male Mojstrovke, s Stenarskih vratc, z Male in Velike Zelnarice, z Velikega in Malega Kladiva, s Tegoške gore, s Tolste Košute...
S turnimi smučmi pa sem obiskal tudi Čelo, Glavo za bajto, Kal, Zelenjak,Struško, Medvedjak, Klek, Hruški vrh, Dovško babo, Tromejo, Vošco, Veliki vrh Košute, Kofce goro, Pungrat goro, Plešivec, Pečovnik, Dobrčo, Trupejevo poldne, Brda, Mrežce, Roblek, Zadnji Vogel, Veliki Draški, Višarje, Hoč, Veliko planino, Stari vrh, Slatnik, Lanževico, Bogatin, Blegoš, Kotovo sedlo, Malo Tičarico, pod Kriško steno, Zvoh, Ženiklovec, Kosmatico, Lepi vrh, Kovk, Konjščico, Starhand, Šijo, Rodico, Ratitovec, Koblo, Dobrač, Prestreljeniško sedlo, Pekol, Florjanko, Konjsko sedlo, Črno prst,.... itd.                 
     
Na kaj sem ponosen? Predvsem na vse štiri slovenske 24 urne ultra trail izzive, še posebej pa na čas Graparskega ekstrema leta 2008. Na čas in uvrstitve na obeh 100 km ultratrailih leta 2016 - UTVV in UPT. Pa na odličen tek na Ratitovec leta 2009 ( četrti na državnem prvenstvu veteranov). Odličen sem bil na 24 ur Primoža s 23 vzponi leta 2018. Nepozaben je bil projekt prečenja 103 vrhov Karavank leta 2017 kljub bivakiranju pod Olševo. Izjemno sem užival na SPP od Maribora do Ankarana leta 2009, zgolj skupni čas ni bil ravno vrhunski, ker sem se takrat šele učil premagovanja SPP v enem zamahu. Tudi spomini na logistično podporo leta 2012 in 2015 prijatelju Klemenu Trilerju, ko je obakrat dosegel časovni rekord na SPP, so še zelo živi. Smučanje s Storžiča, Vrtače, Dovškega Križa, Jalovca, Begunjščice, Grintovca in Plazja pa tudi niso od muh.

Želje so seveda še. Upam, da jih uresničim še nekaj...








    





                 
 

seznam tekačev po SPP od leta 1983 naprej....

Seznam uspešnih izvedb teka po SPP:

1 Franc Kaučič                       31.08.1983 ob 6:00 - 10.09.1983 ob 17:00 = 10:11:00  KT 73 + 5
2 Marko Dovjak                     31.08.1983 ob 6:00 - 10.09.1983 ob 17:00 = 10:11:00  KT 73 + 5
3 Radovan Skubic                  09.09.1995 ob 5:00 - 20.08.1995 ob 15:00 = 11:10:00  KT 69
4 Radovan Skubic                  03.07.1997 ob 5:00 - 13.07.1997 ob 14:00 = 10:09:00  KT 69
5 Milan Zupanc                      03.08.2002 ob 8:00 - 17.08.2002 ob 08:00 = 14:00:00  KT 69
6 Uroš Feldin                         15.08.2009 ob 6:00 - 28.08.2009 ob 16:58 = 13:10:58  KT 69
7 Ruth Reš Podgornik            21.07.2010 ob 5:00 - 03.08.2010 ob 11:10 = 13:06:10  KT 69
8 Klemen Triler                      04.08.2012 ob 6:00 - 12.08.2012 ob 20:45 = 08:14:45  KT 69
9 Marjan Zupančič                 15.08.2013 ob 6:00 - 22.08.2013 ob 20.44 = 07:14:44  KT 69
10 Nino Fijačko                     23.08.2014 ob 5:15 - 05.09.2014 ob 19.00 = 13:13:45  KT 75
11 Klemen Triler                    01.08.2015 ob 5:00 - 08.08.2015 ob 16:25 = 07:11:25  KT 69
12 Andrej Martinčič               07.08.2015 ob 6:00 - 16.08.2015 ob 22:20 = 09:16:20 KT 75
13 Marjan Zupančič               28.08.2015 ob 6:00 - 04.09.2015 ob 14:10 = 07:08:10 KT 69
14 Anja Klančnik                   02.08.2018 ob 6:00 - 14.08.2018 ob 05:49 = 11:23:49  KT 80
15 Katja Kegl Vencelj            18.08.2018 ob 6:05 - 27.08.2018 ob 05:31 = 08:23:26  KT 80
16 Jure Kocjančič                   04.08.2019 ob 3:26 - 17.08.2019 ob 12:15 = 13:08:49  KT 80

17 Srečko Gomilšak               06.07.2020 ob 6:05 -  18.07.2020 ob 22:24 = 12:16:19 KT 80

18 Klara Bajec                        11.07.2020 ob 0:13 - 21.07.2020 ob 17:58 = 10:17:45  KT 80

19 Marjan Zupančič               18.07.2020 ob 6:00 - 24.07.2020 ob 18:58  = 06:12:58  KT 69

20 Tomislav Klančnik             01.08.2020 ob 0:00 - 11.08.2020 ob 19:20 = 10:19:20  KT 80

21 Toni Lekše                         30.07.2020 ob 6:00 - 12.08.2020 ob 20:24 = 13:14:24  KT 80 

22 Dušan Mencin                    02.09.2020 ob 0:00 - 13.09.2020 ob 18:06 = 11:18:06  KT 80 

23 Klara Bajec                        22.07.2021 ob 3:00 - 03.08.2021 ob 09:40 = 12:06:40  KT 80

24 Klara Bajec                        03.08.2021 ob 11:10 - 15.08.2021 ob 17:10 = 12:06:00 KT 80

25 Vane Kralj                          15.08.2021 ob 3:00 - 25.08.2021 ob 21:00 = 10:18:00  KT 80 

26 Urban Bolta                        05.09.2022 ob 0:00 - 16.09.2022 ob 20:13 = 11:20:13  KT 80 

27 Jan Patrick Kariž                30.07.2022 ob 0:00 - 09.08.2022 ob 15:04 = 10:15:04  KT 80              

( ime in priimek,datum in ura starta, datum in ura v cilju, točen skupni čas, število kontrolnih točk)

Nekaj besed o teku po SPP.

Ločnica med preteči in prehoditi SPP  je 14 dni in jo je postavil Bojan Jevševar. Prva sta dobila idejo za tek po SPP klasična maratonca Franc Kaučič in Marko Dovjak leta 1983 kot obliko treninga. Trasa takratne SPP se je minimalno razlikovala od današnjih različic SPP v KSA in Karavankah, predvsem pa se je razlikovala na Primorskem, poleg tega 5 KT ni bilo obveznih. Tek po SPP je utemeljil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Radovan Skubic z dvema uspešnima izvedbama, ko je trasa SPP vsebovala 69 kontrolnih točk (KT) in je bila najbolj optimalno izpeljana  v vsej svoji dolgi zgodovini brez nepotrebnih ovinkov, brez obiskovanja raznih turističnih znamenitosti ob poti in še pred uveljavitvijo interesov nekaterih lokalnih PD. PZS, ki je sicer ustanovila SPP že leta 1953 kot prvo vezno pot na svetu, je traso do sedaj velikokrat nekoliko spreminjala, število KT se je zato posledično pogosto menjalo. Obstaja že cela vrsta različic Dnevnikov po SPP. Trasa, ki se uporablja na začetku tega stoletja, se razlikuje od že omenjene optimalne trase iz devetdesetih let prejšnjega stoletja v KSA, poleg tega je podaljšana od Ankarana do Debelega Rtiča in je zato skoraj za 4 ure daljša.
Ta blog prvi in edini do sedaj objavlja neuraden seznam vseh javnosti znanih uspešnih izvedb teka po SPP ne glede na Dnevnik oziroma na število KT. V primeru, da kakšna uspešna izvedba teka po SPP ni znana javnosti, prosim za podatke o tem na elektronski naslov uros.feldin@gmail.com zaradi objave te izvedbe na tem seznamu. Ta blog vodi in bo vodil evidenco glede rekorda ne glede na različico Dnevnika po SPP in ne glede na število KT v ženski in moški kategoriji. To sta trenutno Katja Kegl Vencelj(2018) in Marjan Zupančič(2020). PZS sicer ne vodi nobene evidence o najhitrejših izvedbah teka ali hoje po SPP.
Vsak tekač ima torej v okviru možnosti nabave številnih različic Dnevnikov po SPP pravico uporabiti katerikoli Dnevnik po SPP. Objavljene bodo vse uspešne izvedbe teka po SPP v enem zamahu, ki se končajo v  manj kot 14 dneh ne glede na to, kakšen Dnevnik po SPP je tekač uspel pridobiti. Zaželeno in pošteno je, da vsak tekač požigosa vsa potrebna okenca za žige v svojem Dnevniku. Nihče ni in tudi ne bo kontroliral tekačev Dnevnik po SPP, vse temelji na etiki, zaupanju in poštenju, kar je samo po sebi umevno med tekači, sicer pa bi v primeru eventuelne zlorabe tekač slepil predvsem sebe. Sporočam, da je možno brezplačno pridobiti specialen Dnevnik po SPP za gorske tekače s 69 KT, ki je bil izdan v samoizdaji z namenom promoviranja teka po SPP. Zainteresirani zgolj pošljejo elektronsko sporočilo na zgoraj navedeni elektronski naslov. Kdor ima željo in ima dober namen, lahko donira to izdajo Dnevnika po SPP za tekače. Hkrati pa obveščam, da PZS ne upošteva omenjenega Dnevnika po SPP za gorske tekače pri izdaji njihove spominske značke. Tudi sicer PZS do sedaj ni pokazala interesa kakorkoli sodelovati v zvezi s tekom po SPP, čeprav so bili večkrat zaprošeni k sodelovanju. Z dovoljenjem avtorja Venčeslava Japlja, citiram del njegovega članka iz avgusta 2018: Smiselen je razmislek o tem katera verzija SPP je prava. Sporno se zdi spreminjanje dolžine oziroma trase in števila KT, z vidika komercialne privlačnosti sicer ima nekaj argumentov, gledano iz zornega kota gorskih tekačev pa je moteče in podcenjujoče. SPP bi lahko ostala nespremenjena  in s tem vse bolj cenjena. Očitno odgovorni na PZS, še vedno razmišljajo tako, kot je veljalo v prejšnjih stoletjih, da se v planinah ne spodobi hiteti ampak uživati, zato se za hitrostno premagovanje SPP ne zmenijo. Ne zavedajo se, da so se časi spremenili in da obiskovanje planin ne more biti izven kontekstov sodobnih življenjskih slogov in potreb. Sploh pa ne vedo, da so gorski tekači najpogostejši in najzvestejši obiskovalci planin z najvišjimi etičnimi zavezami. Ni pričakovati, da bodo na PZS ugodili željam in potrebam gorskih tekačev in naredili red, zato naj se tekači o dilemi, katero verzijo izbrati, odločijo sami (konec citata) .
Odloči se torej lahko vsak tekač sam. Ta blog tudi ne bo diktiral nikomur za kakšno verzijo, varianto ali za koliko KT naj se odloči. Logično, pravično in pošteno pa bi bilo, da bi se tekači pomerili na enako dolgi trasi z enakim številom KT, saj gre v primeru teka po SPP prvenstveno za dosežen čas in ne samo za sprehajanje in uživanje v naravi. Poleg tega tekači po SPP niso dolžni ali zavezani, da bi morali upoštevati vsakokratna pravila, ki jih tisti hip PZS določa za hojo po SPP, saj ta za sam tek po SPP do sedaj ni pokazala nobenega interesa, torej tudi tekačem ne more diktirati glede njihove odločitve.