Izpolnila se mi je dolgoletna želja - obiskati enega od vrhov nad 4.000 m. Dolgo časa sem sicer razmišljal o francoskem Mont Blancu 4810 m, potem pa se mi je pokazala možnost, da obiščem še višjo goro in to je Elbrus 5642 m, najvišji vrh Kavkaza, uradno najvišji vrh Evrope, ki leži med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom na ruskem ozemlju, le nekaj kilometrov stran od gruzijske meje.
Sodelavec, ki je bil pred kratkim uspešen na najvišjem vrhu Afrike Kilimanjaru 5895 m, je dobil od turistične agencije posebno (cenejšo) ponudbo za 2 osebi za obisk Elbrusa. Na koncu se za odhod na Kavkaz ni odločil, meni pa ni bilo treba dvakrat reči in sem ugodno ponudbo sprejel. Še posebej, ker sem o Elbrusu že poslušal predavanje in sem vedel, da Elbrus ni tako tehnično zahteven kot Mont Blanc. Termin od 24. maja do 1. junija 2019 zame sicer ni bil idealen, saj se je pripravljalni del za Elbrus delno sovpadal z mojimi pripravami na tekmo in s samo tekmo 100 milj Vipave (UTVV) 10. maja 2019. Za lažjo pripravo na višino sem najel višinski šotor, ki sem ga postavil kar v svojo spalnico in se je izkazal za dobro odločitev, kar se tiče vzpona na Elbrus, žal pa je bilo ravno obratno v Vipavski dolini na tekmi 100 milj, kjer sem moral odstopiti že po dobrih 20 km. Popolna neumnost in nevednost - to je bilo kakor, da bi vrhunski športnik sredi bazičnih priprav odšel na najbolj pomembno tekmo sezone. Prekomerno znojenje in celo krči, ki mi praviloma ne nagajajo, so že po samo nekaj kilometrih povzročili, da sem moral odstopiti in tako se mi ni izpolnila želja premagati 100 milj tudi na tekmi. Bil sem izjemno razočaran.
Od prijave do odhoda sem imel za pripravo na voljo 6 tednov, predvsem pa je bilo pomembno, da spravim skupaj vse potrebne dokumente in predvsem vso opremo. Že sam postopek za ureditev vize v Ljubljani je poglavje zase. Brez povabilnega pisma ruske turistične agencije ne gre. Obvezno in nujno je tudi skleniti mednarodno komercialno zavarovanje, priporočljivo pa je tudi planinsko zavarovanje. Vize sploh ne dobiš na ruskem konzulatu v Ljubljani, ampak imajo za to poseben vizumski center. Procedura je zapletena in dolgotrajna, gre za manjšo papirnato vojno in predvsem gre za težnjo ruskih oblasti, da hočejo točno vedeti, kdo jim prihaja v državo, ampak nekako je le šlo.
Od naše turistične agencije smo udeleženci prejeli poseben seznam obvezne opreme in seznam priporočljive opreme. Imel sem sicer željo, da bi z vrha Elbrusa smučal, kar je sicer povsem normalno in možno, toda ta odprava je bila sestavljena zgolj iz pohodnikov, zato sem se smučanju odrekel. S pojmom obvezna oprema je mišljena posebna oprema za visokogorje in zelo nizke temperature, ki jo obvezno zahtevajo lokalni gorski vodiči, sicer sploh ne dovolijo pristopa na sam vrh. Kot že rečeno, sam vzpon ni pretirano tehnično zahteven, toda pogosto se zna zgoditi, da pride do hitrih vremenskih sprememb s hudimi padci temperature ( tudi do -40), veliko jih je že umrlo zaradi podhladitve, ker je temperatura v hipu drastično padla, k temu je treba dodati še močno sneženje in meglo. Tam sneži praktično vsak dan, pa četudi zgolj nekaj snežink.
Najbolj pomembni so čevlji, zahtevajo se ali plastični dvojni čevlji ali višinski čevlji (cenovni razred nad 500 EUR), če tega ni, pa obvezno protektorji za višinske čevlje cenejšega cenovnega razreda. Takoj nato so tu nujno protektorji za rokavice, pa topla puhovka in bunda. Potem pa še: topla puhasta spalna vreča, visoki planinski čevlji za aklimatizacijo, gamaše, termo flis, rokavice, kapa, podkapa, buff, termo nogavice, troslojne vetrne hlače, termo spodnje perilo,....
Od tehnične opreme je obvezno: pohodne dereze na 12 zob, cepin, spodnji del plezalnega pasu, vponka, vrv, pohodne palice, čelada, 50 l nahrbtnik, UV sončna očala, smučarska očala, astro folija, vsaj 3 termovke, čelna svetilka, ...
Potem je seveda še druga, manj pomembna, toda uporabna oprema, pa navadna oblačila in obutev, stvari za osebno higieno, prva pomoč in razne tablete (aspirin,oglje,višinski tableti,..), razni pripravki za pijačo, domača hrana, kakšni priboljški in še in še. Na koncu se kar nabere vsega. Da vse to lahko spraviš na eno mesto in transportiraš (predvsem na letalo) je potrebna ogromna in nepremočljiva 100 litrska transportna vreča s ključavnico ali z drugo besedo- prasica.
Zbor 10 udeležencev odprave je bil v večernih urah na dunajskem letališču, 8 jih je prispelo s kombijem agencije, dva, ki sva se prijavila zadnja, pa v lastni režiji. Polnočni polet v Moskvo je bil kar zanimiv, saj je ta kar daleč na severovzhodu, zato je bilo že okoli druge ure ponoči nenavadno svetlo v tej smeri, če pa si pogledal proti zahodu pa je bilo še povsem temno.
Tam smo pristali na njihovem glavnem letališču Šeremetjevo, kjer smo bili deležni skrbne carinske kontrole in vsak od nas je prejel žig v potni list in še posebno potrdilo, da je legalno prispel v državo. Če ob odhodu iz države teh dveh zadev nimaš, si oplel in te čaka mučna ter dolgotrajna procedura, brez pomoči našega konzulata ne gre, menda imaš lahko hude probleme. Letališče je res ogromno, zato smo se morali s podzemno železnico odpeljati iz mednarodnega dela letališča do dela letališča, namenjenega domačim letom. Kar nekaj ur smo čakali na polet v kraj z zanimivim imenom - Mineralnye Vody, ki leži severno od Kavkaza.
Tam je bilo že kar prijetno vroče, doživeli smo manjši kulturni šok, v sicer večinoma ravninski in rodovitni pokrajini pa smo lahko videli tudi kar nekaj vzpetin vulkanskih oblik.
Čistoča pa ni na prav visoki ravni v teh krajih. Sprejela nas je predstavnica turistične agencije izpod Elbrusa, ki pa je bila sprva malo presenečena, ker nismo imeli s sabo smuči. Poskrbela je za naš transfer pod Elbrus, ki je trajal 4-5 ur. Potovali smo s kombijem in osebnim avtomobilom.
Imel sem veliko čast, da sem se peljal v osebnem avtomobilu znamke opel, ki pa je imel že kar zavidljivo letnico izdelave. V teh krajih vozijo neverjetno hitro ali bolje rečeno - divjajo. Prehitevajo tudi preko neprekinjene črte, nobeden ne upošteva omejitev v naseljih, očitno nimajo nobenih radarjev, na cesti so pogoste uniformirane kontrole, ki pa raje kontrolirajo in legitimirajo potnike v prevoznih sredstvih in se ne osredotočajo toliko na sam promet ali vožnjo.
Čeprav nisem ravno velik ljubitelj pripasovanja v avtomobilu, sem se ob našem šoferju, sicer pa očitno velikemu ljubitelju rally-jev, prav hitro pripasal. In ne samo to, tudi za ročko nad vrati sem se ves čas držal. Imel pa sem srečo, da sem sedel zadaj in tudi ne direktno za šoferjem, tako, da sem se vsaj malce bolje počutil. Njegova posebnost je bila, da na prav nobenem ovinku ni niti za las zmanjšal hitrost. Ker smo se vmes za trenutek ustavili v neki vasi, da je lahko nabavil vrečo neke krme, je potem zaostanek za kombijem seveda želel nekako nadoknaditi. Potem smo šele leteli! Hvala bogu, da nismo tako končali kot neki nesrečniki kakšno minuto pred nami, ki so čelno trčili. Ob cesti smo opazili veliko mogočnih spomenikov iz druge svetovne vojne. Rdeča armada je uspešno in zmagovito ustavila prodor Wermachta proti Bakuju, glavnem mestu Azerbajdžana, kjer se nahajajo ogromne zaloge nafte, katere so Nemci želeli dobiti. Kot rečeno je pokrajina zelo rodovitna in videli smo ogromne površine njiv in nasadov. Ko smo prispeli do mesta Baksan, smo se iz široke ravnice usmerili v lepo in divjo dolino istoimenske reke Baksan, ki izvira prav pod Elbrusom. Na področju Kavkaza je več kot 90 % prebivalstva muslimanske vere, kar je seveda vidno v arhitekturi. V sami dolini Baksan se ljudje preživljajo v glavnem z živinorejo, nekje na polovici doline se nahaja velik rudnik, ki pa je kot kaže v zapiranju in seveda s turizmom čisto na koncu doline. Cesta je od samega letališča pa vse do zatrepa doline, kjer so smučišča pod Elbrusom, naravnost odlična, zelo široka in z odličnim asfaltom. Dvomim, da so v ostalih dolinah v Kavkazu tudi take. Smučišča pod Elbrusom so namreč kar velika in za ruske razmere prestižna, čeprav so nekatere naprave že močno zastarele, nekatere pa so povsem nove. Treba je namreč vedeti, da tukaj trenirajo prav vse ruske smučarske selekcije od najmlajših pa vse do članske reprezentance, kar nekaj njihovih trenerjev pa je naših strokovnjakov. Pod Elbrusom so torej množice predvsem ruskih, pa tudi tujih turistov, ki pridejo sem na smučanje, veliko je tudi ruskih planincev, še več pa pripadnikov raznih rodov vojske, ki se tukaj usposabljajo v snežnih razmerah, daleč največ pa je ruskih in tujih gornikov, ki se želijo povzpeti na vrh Elbrusa. Elbrus uporabljajo za odlično aklimatizacijo tudi ruski alpinisti pred odhodom v Himalajo.
V zatrepu doline Baksan pod Elbrusom je torej živahno turistično področje, v nekaj manjših vaseh je polno turističnih objektov, predvsem hotelov, gostinskih lokalov, izposojevalnic opreme, raznih trgovin, stojnic in kioskov. Prav tako je ogromno nedokončanih hotelov in drugih turističnih objektov, pravzaprav ne moreš verjeti, kako je možno, da je tega toliko in kako to, da so sploh začeli graditi tako velike objekte, če niso imeli dovolj financ ali niso imeli dovoljenj za gradnjo. Sedaj pa strašijo turobne velike stavbe brez oken in vrat, sezidane iz velikih sivih zidakov. Da ne govorim o tem, koliko je opuščenih in propadajočih, predvsem socrealističnih objektov, ki so nekoč že služili svojemu namenu. Odpadki, razna krama in material pa tako ali tako leži vsepovsod, kljub temu, da naj bi šlo za mondeno turistično področje.
Mi smo bili nastanjeni v treh simpatičnih in modernih, velikih brunaricah sredi borovega gozda v vasici Čeget (na nadmorski višini približno 2.200 m), kjer sta dve zelo dolgi zastareli sedežnici pod samo goro Čeget na nasprotni strani doline kot je Elbrus.
Naj povem, da nas je Čeget sprejel z močno točo, tako, da iz naših prevoznih sredstev vsaj pol ure sploh nismo mogli vzeti svoje prtljage, čez nekaj minut pa je že bilo sončno in vroče. Do spodnje postaje gondolske žičnice na Elbrus v vasici Azau, ki leži na nadmorski višini 2350 m, je zgolj kilometer ali dva. V tej vasici smo preživeli prva dva dneva in potem še zadnji dan pred povratkom v Mineralnye Vody.
Prvi dan je bil namenjen namestitvi, spoznavanju udeležencev, druženju, ogledovanju zasneženih okoliških vršacev in lociranju Elbrusa, predvsem pa počitku in spanju po napornem potovanju iz Slovenije.
Naslednji dan pa je že bila na vrsti prva aklimatizacijska tura na goro Čeget 3450 m, seveda pa nam prav do vrha, ki leži na rusko gruzijski meji, strogi ruski graničarji niti slučajno niso dovolili. Z zastarelo sedežnico iz petdesetih let prejšnjega stoletja smo se najprej pripeljali do srednje postaje, ki je skoraj 2.800 m visoko, potem pa zelo počasi peš in v gosjem redu za našim lokalnim gorskim vodičem, ki je skrbel za naš gorniški urnik pet dni, vse do vrha smučišča in še malo naprej.
Dosegli smo višino približno 3.200 m. Obkrožali so nas fantastični, visoki in mogočni zasneženi vršaci, večina jih je bila že na rusko gruzijski meji. Seveda smo med pohodom imeli konkretno snežno ploho, ob povratku pa je že sijalo sonce.
Vreme se v Kavkazu res spreminja v hipu. Vodič nas je tudi že začel navajati na obvezno pitje tekočine na pol ure, ne glede ali smo bili žejni ali ne. Poleg tega nam je kar osmim od desetih prepovedal pristop na vrh, če ne bomo najeli plastičnih dvojnih čevljev in prav vsi smo morali najeti tudi protektorje za rokavice, zato smo še pred večerjo obiskali eno od izposojevalnic alpinistične opreme. Sicer so imeli na zalogi samo res zelo zastarele modele čevljev, videti so bili prav klavrno, toda ukloniti smo se morali, če smo hoteli na vrh.
Tretji dan pa smo po zajtrku pripravili in spakirali vse potrebno za predvideno štiridnevno bivanje na pobočju Elbrusa, prtljago, ki jo nismo nujno potrebovali, pa smo shranili v shrambi naše brunarice.
Najprej je sledil transfer do spodnje postaje žičnice, poleg vse naše težke prtljage, smo tovorili tudi ves živež in vodo za našo kuhinjo. Ekipo desetih sta okrepila še prijazna kuharica, ki se je odlično izkazala in naš lokalni vodič Dima. Imeli smo pravi trening z utežmi.
Najprej natovarjanje vsega v kombi in avto, potem iztovarjanje na parkirišču pred gondolsko žičnico, pa po dolgih stopnicah do zastarele gondole, ki ni zbujala prav nobenega zaupanja. Gondola nihalka iz petdesetih let prejšnjega stoletja, je podobna tisti stari gondoli na našem Voglu, toda veliko bolj zmahana in neugledna. Uporablja se v glavnem samo še za prevoz tovora.
Smučarji uporabljajo sosedno moderno kabinsko žičnico, ki pelje na 3850 m. Natovorili smo se v gondolo in se prepeljali do srednje postaje Mir na višini 3500 m. Potem pa spet prenos tovora, tokrat že po snegu do prav tako zastarele enosedežnice.
S to staro enosedežnico smo potem vse počasi prepeljali do sodčkov (to so za zasilno gorniško bivanje predelane ogromne kovinske posode za gorivo) Garabaši na višini 3700 m, kjer smo potem preživeli štiri dni. Garabaši je večje naselje sodčkov in kontejnerjev za gornike in smučarje, ki se želijo povzpeti na Elbrus. V naselju je stranišče, ki premore štiri odprte kabine brez vrat, Bojan Ambrožič ga v svojem blogu iz leta 2018 omenil in izjavil, da je bil menda proglašen za najslabše in najbolj ogabno stranišče na svetu ter na koncu potrdil, da to preverjeno drži. Tudi jaz se strinjam. Iz naselja je bil razgled na dvoglavi vrh Elbrusa že zelo konkreten in prav osupljiv. Po nastanitvi v sodčkih je popoldne sledila aklimatizacijska tura do koče Dizel na 4100 m, kar je bil moj višinski rekord.
Med pohodom nam je bilo zaradi pripekajočega sonca konkretno vroče, pri koči Dizel pa nas je že pričakala snežna ploha. Sicer pa se brez zaščitnih očal ni priporočljivo gibati izven zaprtih prostorov, obvezno je treba zaščiti vse dele kože pred sončnimi žarki.
Četrti dan smo opravili aklimatizacijski vzpon vse do Pastuhovih skal na 4700 m. Pot poteka praktično ves čas samo naravnost navzgor. Počutil sem se odlično in sem se sprehodil še kakšnih 50 m višje, spet sem dosegel svoj višinski rekord. Vreme je bilo sončno, vroče in brez oblakov, vidljivost in razgledi odlični. Ob povratku v naselje pa nas je spet presenetila snežna ploha.
Peti dan je bil namenjen počitku in mrzličnim pripravam za naskok na vrh.
Vseeno sem se zaradi aklimatizacije sprehodil do končne postaje kabinske žičnice in še naprej do naselja Rossia na višini 3900 m.
Večerja je bila bolj zgodaj, naš vodič pa nam je na sestanku razložil, kako se moramo obnašati in na kaj moramo biti pozorni. Pitje obvezno na 45 minut, od naše kolone in od same shojene trase se ni priporočljivo oddaljevati zaradi ledeniških razpok. Dodatno bomo za varnost pri vzponu imeli še dva vodiča, Ukrajinca Aleksandra in izkušeno rusko alpinistko, ki je že dvakrat stala na vrhu Everesta. Vremenska napoved je bila izjemno ugodna brez kakšnega vetra, brez konkretnih padavin in z relativno ugodnimi temperaturami. Naš vodič se je dogovoril s šoferjem ratraka, da nas pobere pred sodčki ob enih zjutraj. S plačilom 70 EUR si namreč lahko skrajšaš naskok za 3 ure napornega in strmega nočnega vzpona do Pastuhovih skal na 4700 m. Takoj po zgodnji večerji smo šli počivat, toda spanca zaradi vznemirjenja seveda praktično ni bilo. Že precej pred polnočjo smo se začeli mrzlično pripravljati in oblačiti. Oblečeni v trislojna oblačila smo bili kot medvedje. Poleg tega pa še glomazni čevlji, dereze, cepini, čelade, nočne lučke, varovalni pasovi, trojne rokavice, pohodne palice in večji nahrbtnik z vsaj 3 termovkami vročega čaja. Če tekočina ni vroča in ni v ustrezni posodi potem zamrzne, hrana pa se strdi in lomi.
Točno ob enih smo se odpeljali, vožnja je bila je kot v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Temperatura je bila okoli -25 stopinj. V pol ure smo prispeli do Pastuhovih skal. Do ratraka, ki je zapuščen in na pol zakopan v sneg nekje na višini 5000 m, kjer pot zavije močno v levo na prečnico, ki se pod vzhodnim vrhom usmeri proti zahodnemu vrhu in sedlu med njima, smo rabili najmanj uro strmega vzpona, saj smo hodili izjemno počasi in v strnjeni koloni. Kar dolgo smo hodili po tej prečnici, ki ni ne strma in tudi ne tehnično zahtevna, izpostavljenosti skoraj ni, sama trasa je bila opremljena z zastavicami.
Še pred sedlom smo zagledali ogromno senčno piramido Elbrusa, saj je sonce že vzhajalo na drugi strani Elbrusa. Ob poti je bilo možno opaziti množične sledi bruhanja, občasno tudi urina. Pristopniki imajo pogosto težave z višinsko boleznijo, glavna znaka sta bruhanje in glavobol, če pa nastopi še zaspanost, potem pa je potrebno nujno in takoj sestopiti.
Na sedlu, ki je res ogromno, je bil kratek počitek. Smo že na višini 5350 m in od naše ekipe je zaradi višinske bolezni presenetljivo odpadel mlajši član naše odprave, ki pa je imel daleč največ izkušenj na podobni višini, iz solidarnosti mu je sledila njegova partnerica. V dolino ga je pospešeno spremila izkušena ruska vodička.
Ostali smo nadaljevali proti zahodnemu vrhu, ki je za nekaj metrov višji od vzhodnega, katerega pa obiščejo le redki. Poševna strma prečnica je edino bolj tehnično zahtevno mesto, varovalne vrvi so tam postavili že pred leti, zato smo se lahko varovali, čeprav ni kakšne hude izpostavljenosti. Prispeli smo na vršni greben, toda do vrha je bilo še kar nekaj minut in metrov. Tukaj se je višina že kar konkretno čutila. Prav čutiš, kako se je treba na vsake toliko časa za kakšen hip ustaviti in globoko vdihniti. Sploh je pomembno globoko in močno dihanje ves čas vzpona. V ekipi nas je 5 starejših, vsi smo bili spredaj in vsi brez vseh problemov, tudi naš mladi organizator ekspedicije je bil v odlični formi, dva mlajša udeleženca pa sta imela nekaj manjših težav, toda pomagali smo jim in s skupnimi močmi smo uspešno nadaljevali. Nekaj metrov pred vrhom me je popadla vzhičenost, ker sem vedel, da mi je uspelo, nisem mogel zadržati solz sreče.
Še zadnjih dvajset, trideset metrov dokaj strmega klančka in že sem stal prav na vrhu. Povsem sami smo bili, očitno smo prvi vstali in tudi prvi prispeli. Sicer ima Elbrus dokaj prostran in kopast vrh ali še bolje vršno planoto, zgolj najvišja točka pa je majhen, nekoliko strm in dokaj ozek hribček, ki gleda ven iz te vršne planote. Nebo je bilo temno modro in razgled je bil odličen, poznavalci, ki vedo, kam gledati, menda v daljavi lahko prepoznajo Črno morje na eni strani in Kaspijsko jezero na drugi strani. Sledil je obvezen foto session.
Dokaj hitro smo se odpravili nazaj, saj so na vršno planoto že prihajale trume pristopnikov iz drugih odprav. Ko smo se spuščali proti sedlu, ki je res ogromno, se mi končno posvetilo - to je velik vulkanski krater, toda na severu in jugu je rob kraterja enostavno odneslo, oba vrhova pa sta v bistvu zgolj vzhodni in zahodni rob kraterja. Prav veliko govora o tem, da je Elbrus ugasli vulkan, nisem sicer nikogar slišal govoriti. Na sedlu smo naredili še daljši počitek, naš glavni vodič Dima, ki je bil zelo redkobeseden in resen, pa je skrbel za nas samo še po prečnici do na pol zakopanega ratraka, potem pa nam je dovolil, da smo sami in v poljubnem tempu sestopili do naših sodčkov, saj ni bilo več nobene prave nevarnosti na poti, vidljivost in smer pa sta bili znani in jasni. Samo še dol in dol. Ker smo bili že okoli poldneva, so bile temperature relativno visoke in prav goreli smo pod obilnimi oblačili. Postopoma smo odlagali kose oblačil in v naselje smo prispeli že precej manj oblečeni, kot pa smo bili na vrhu. Seveda ni nihče razkazoval kože, očala so bila strogo ves čas na mestu. Ko sem prispel v naš sodček, me je kar konkretno bolela glava, čeprav me skoraj nikoli ne boli. Dva aspirina sta takoj pomagala, še bolj pa dva piva, ki sem jih spil z mojimi kolegi iz naše ekipe v bližnjem lokalu na smučišču.
Ko smo bili končno vsi v naselju, je nenadoma padel predlog, da bi se lahko čimprej odpravili v dolino, čeprav naj bi po programu šli šele naslednje jutro. Vsi smo bili navdušeni, saj smo vedeli, da to pomeni tuš po štirih dneh abstinence, pa seveda pivo in druge pridobitve civilizacije. Toda časa smo imeli zgolj pol ure, ker je enosedežnica počasi že zaključevala z obratovanjem. Kako smo hiteli in garali je težko opisati, toda kmalu smo z vso našo kramo srečno prispeli na spodnjo postajo gondolske žičnice. Tam pa je bilo točno + 25 stopinj in nekateri so se pred bližnjim hotelom na terasi sončili v kopalkah. Doživeli smo torej 50 stopinj razlike v enem dnevu.
Zadnji dan smo izkoristili še za prijetno druženje, pakiranje opreme v prasico, vračilo najete opreme in lagoden sprehod po turističnih vaseh Čeget, Terskol in Azau v dolini pod Elbrusom.
Povratek je zaznamovala odpoved našega leta v Moskvo, na nadomestni let smo čakali kar nekaj ur, na Šeremetjevu smo zato imeli zelo malo časa za prestop na letalo za Dunaj, ko pa smo na Dunaju čakali našo opremo, pa se je trak vrtel in vrtel in prav nihče od nas ni dočakal svoje opreme. Slabe volje smo zato opravili vse potrebne ceremonije na okencu za izgubljeno prtljago, ki smo jo potem dočakali šele čez nekaj dni v Sloveniji.
Odprava na Elbrus je bila zame izjemno doživetje, vesel sem, da mi je v lepem vremenu uspelo tako zlahka priti na vrh, doživel pa sem tudi utrip Rusije, ki je res ogromna država, čeprav sem obiskal samo njen manjši, evropski del.
