Daleč največ se ukvarjam s hojo v hribe in v gore, s tekom sem začel šele leta 2002, ko sem bil prvič na teku trojk v Ljubljani, v začetku sem tekel bolj po ravnini, kmalu pa sem presedlal na gorski tek, v zadnjih letih pa predvsem na ultratraile. Vsekakor sem rajši v naravi, gozdu in hribih, kot na asfaltu in makadamu. Pozimi tudi precej turno smučam in občasno tečem na smučeh. S kolesarstvom se manj ukvarjam, pa vendar grem občasno tudi na kolo. Poleg hribov in gora obiskujem tudi druge zanimive kraje, kot so slapovi, gradovi, muzeji, razne naravne posebnosti, kulturne in arhitekturne znamenitosti, največ sicer v Sloveniji, pa tudi v zamejstvu. Tudi v tujino me vleče, rad obiščem nove kraje. Poslušam nekomercialno glasbo, kar precej sem hodil na koncerte, v mladosti sem celo pel v rockovskem bendu, preden sem bil deportiran v JLA, zelo rad imam filme, predvsem dokumentarne, občasno grem v gledališče. Všeč mi je tudi slikarstvo, vendar ne moderno. Vsekakor tudi rad kaj pametnega berem, če me knjiga pritegne, potem jo preberem na en mah. Rad imam zgodovino in zemljepis.
Kaj sem torej v zadnjih 20 letih počel, kaj dosegel, česa sem se udeležil,s čim sem se ukvarjal,...?
V začetku sem se v glavnem udeleževal tekov trojk v Ljubljani in štafetnih tekov Preddvor - Železna Kaplja. Trikrat sem pretekel Ljubljanski maraton 42 km ( osebni rekord 3:31), trikrat sem se bil na Slovenskem alpskem maratonu 35 km in enkrat tudi na 50 km, trikrat na Gorskem maratonu 4 občin 35 km, poleg tega tudi enkrat na 38 km in enkrat na 42 km. Udeležil sem se traila okoli Vrbskega jezera 64 km ( tretji v kategoriji), trikrat sem bil na Naj Naj 21 km.
Kot mi je znano, sem doslej edini, ki sem (in to v limitnem času, ki je na vseh 4 trasah določen do 24 ur) premagal vse štiri slovenske 24 urne ultratrail izzive. To so Koroški 24 urni izziv (K24), Tržiški 24 urni izziv (T24), Posavski 24 urni izziv (P24) in Graparski ekstrem ( 3 x 35 km), na tem zadnjem sem dosegel čas 20:38, kar je bil kratek čas celo rekord.
V enem zamahu sem prehodil 100 milj Kozjak- Pohorje ( Dravograd-Maribor-Dravograd v 34 urah), v 2 etapah prehodil Istrsko planinsko pot ( Savudrija-Crna Punta pri Labinu), ki v glavnem vodi po trasi 100 milj Istre. Opravil sem prečenje 103 vrhov osrednjega grebena Karavank od Trbiža do Slovenj Gradca v 4 dneh in pol. Leta 2009 sem si rojstni dan (Abrahama) podaril hojo in tek po Slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana, za kar sem porabil 13 dni in 11 ur. V enem zamahu ( z dvema nočitvama) sem premagal Loško planinsko pot v 57 urah.
Uspešno sem se udeležil 12 ur Kališča ( bil sem med 10), še boljši sem bil na 24 ur Primoža ( odličen drugi) z 23 vzponi. Tudi Spodnje Bohinjske gore sem že dvakrat prečil v enem zamahu ( sicer obakrat z nočitvijo, brez nočitve pa me še čaka).
Bil sem na prvem 100 km ultratrailu v Sloveniji (UTVV), kjer sem bil drugi v kategoriji in deveti v moški konkurenci. Tudi po drugem slovenskem 100 km ultratrailu ( UPT), sem bil zelo zadovoljen, devetnajsti med moškimi in tretji v kategoriji nad 50 ( če bi seveda bila). Obakrat sem potreboval malo več kot 17 ur. Na svojem tretjem 100 km ultratrailu ( spet UTVV) sem odstopil praktično tik pred ciljem zaradi dežja, mraza in posledično podhladitve. Na letošnjem 100 miljskem ultratrailu, ki je bil prvič organiziran v Sloveniji ( UTVV) sem bil obsojen na neuspeh še pred startom zaradi lastne neumne poteze v zadnjem tednu pred tekmo.
Od gorskih tekov bi najprej rad omenil trikratno udeležbo na teku na Grintovec. Poleg tega še teke na Ratitovec, Črno Prst, Kališče, Menino, Mohor, Učko, Malo Goro, Dobrčo, Vršič, pa vertikal v Reziji in tudi na Vodiško planino. V sezoni 2008/2009 sem se udeležil vseh 15 tekov Kranjske zimske lige na Kališče.
Dvakrat sem se udeležil ne tekmovalnega vzdržljivostnega pohoda Po medvedovih stopinjah (65 km). Pred leti sem lahko rekel, da sem obiskal prav vse slovenske planinske koče ( sedaj mi v moji zbirki verjetno manjka obisk kakšne čisto novo odprte koče). Prav tako sem pred leti zmogel vse slovenske zavarovane plezalne poti in precej tudi v zamejstvu, zadnja leta pa novo zgrajenih, predvsem adrenalinskih ferat, še nisem uspel obiskati. Uspel pa sem obiskati prav vse slovenske slapove, ki so navedeni v knjigi Slapovi. Veliko večino zanimivih točk in krajev, ki so opisane v 4 knjigah Lep dan kliče, sem prav tako že videl ali obiskal. Rad obiskujem primorske cerkve, ki jih je poslikal Tone Kralj. Zadnjih 20 let se vedno podam na pohod v Dražgoše, vsako leto pa menjam izhodišče, traso in dolžino.
Svoje poglavje pa je obiskovanje obhodnic ali veznih in neveznih planinskih poti, s tujko tudi transverzal. 60 dnevnikov je dokončanih, od tega je 34 različnih obhodnic. SPP je prva ljubezen, devetkrat imam požigosan in dokončan Dnevnik po SPP. Večkrat sem dokončal tudi Loško PP, Kranjske vrhove, Bohinjsko PP, Tržiško PP in Razširjeno verzijo SPP.
Poleg tega pa še: Gorenjsko partizansko PP, Transverzalo Storžič, Transverzalo Ratitovec, Transverzalo Kriški Podi, Polhograjsko PP, Komensko PP, Ljubljansko Mladinsko PP, Zoisovo PP, PP Slovenskih legend, PP RTV Slovenije, Logaško PP, Zasavsko PP, Badjurovo PP, Aljaževo od doma do doma, Jezersko PP, IdrijskoCerkljansko PP, Solčavsko PP, Kamniško PP, Notranjsko PP, Transverzalo Kurirjev in vezistov (ali TV, ki je najdaljša slovenska planinska pot), Bovški razgledniki, Koroško PP, Transverzalo Kozjak, Stoperško PP, Istarsko PP, obiskal pa sem tudi vse točke E6 in E7 v Sloveniji.
Na Triglavu sem bil dosedaj 23x, na Storžiču, ki mi je blizu doma, 48x. Od tritisočakov sem stal na Scharecku, Petzecku in Saulecku, tudi najvišji vrh Apeninov Corno Grande sem osvojil, ki je skoraj tritisočak. Precej hodim v Zahodne Julijce ( na Višu in Montažu sem že stal) in v Karnijske Alpe.
Zadnja leta pa se načrtno ukvarjam tudi s projektom 300. Moja želja je osvojiti vsaj 300 slovenskih dvatisočakov od 406, ki so na uradnem seznamu. Sedaj sem pri številki 285. Od še neosvojenih ni nobenega, na katerega bi vodila označena planinska pot.
Od bolj zahtevnih turnosmučarskih spustov bi omenil: Peto žrelo v Storžiču, Kanal v Storžiču, Jugovo grapo v Dovškem Križu, z Vrtače v Suho Rušje, z Begunjščice po Centralnem, Smokuškem in Šentanskem plazu, z Grintovca proti Suhadolniku, s Palca v Suho Rušje, skozi Žleb v Poden, z Vajneža v Medji dol, z Jezerc skozi Jalovčev kuloar v Tamar, s Stola v Medji dol ali mimo Svačice v Poden, s Košutice na planino Korošico, z Mojzesove škrbine v Zajzero, s Škrbine Riomoz v Krni dol, Turski žleb, z Ledin po lovski poti in skozi Žrelo, Škarjev Rob, z Mangrtskega sedla čez Plazje proti Belopeškim jezerom, z Debelega vrha, s Krna na Kuhinjo, z Ojstrnika na severno stran, s Kamnitega Lovca, z Viševnika po vzhodni grapi, za Cmirom, s Kanjavca za Kopico ali proti Lazu, z Velike in Male Mojstrovke, s Stenarskih vratc, z Male in Velike Zelnarice, z Velikega in Malega Kladiva, s Tegoške gore, s Tolste Košute...
S turnimi smučmi pa sem obiskal tudi Čelo, Glavo za bajto, Kal, Zelenjak,Struško, Medvedjak, Klek, Hruški vrh, Dovško babo, Tromejo, Vošco, Veliki vrh Košute, Kofce goro, Pungrat goro, Plešivec, Pečovnik, Dobrčo, Trupejevo poldne, Brda, Mrežce, Roblek, Zadnji Vogel, Veliki Draški, Višarje, Hoč, Veliko planino, Stari vrh, Slatnik, Lanževico, Bogatin, Blegoš, Kotovo sedlo, Malo Tičarico, pod Kriško steno, Zvoh, Ženiklovec, Kosmatico, Lepi vrh, Kovk, Konjščico, Starhand, Šijo, Rodico, Ratitovec, Koblo, Dobrač, Prestreljeniško sedlo, Pekol, Florjanko, Konjsko sedlo, Črno prst,.... itd.
Na kaj sem ponosen? Predvsem na vse štiri slovenske 24 urne ultra trail izzive, še posebej pa na čas Graparskega ekstrema leta 2008. Na čas in uvrstitve na obeh 100 km ultratrailih leta 2016 - UTVV in UPT. Pa na odličen tek na Ratitovec leta 2009 ( četrti na državnem prvenstvu veteranov). Odličen sem bil na 24 ur Primoža s 23 vzponi leta 2018. Nepozaben je bil projekt prečenja 103 vrhov Karavank leta 2017 kljub bivakiranju pod Olševo. Izjemno sem užival na SPP od Maribora do Ankarana leta 2009, zgolj skupni čas ni bil ravno vrhunski, ker sem se takrat šele učil premagovanja SPP v enem zamahu. Tudi spomini na logistično podporo leta 2012 in 2015 prijatelju Klemenu Trilerju, ko je obakrat dosegel časovni rekord na SPP, so še zelo živi. Smučanje s Storžiča, Vrtače, Dovškega Križa, Jalovca, Begunjščice, Grintovca in Plazja pa tudi niso od muh.
Želje so seveda še. Upam, da jih uresničim še nekaj...
